ULALA!
V letošnji sezoni sta nami že dve res luštni tekmi, ki sta si glede na profil terena, razdaljo in vreme povsem različni. Savinjski K6 trail je potekal po vrhovih Savinjske regije. Ultra trail Vipava Valley pa je letos imel štart in cilj v Ajdovščini.
V soboto 15.4. sta se Matic in Iztok udeležila Savinjskega K6 traila v Grižah.
Tekma je bila zelo dobro organizirana, trasa lepo in pregledno označena. Ob poti smo bili s strani prostovoljcev vseskozi deležni moralne podpore in opozoril na posebnosti, ki so sledile na trasi.
Tekme so se udeležili tudi mnogi vrhunski trail tekači iz Slovenije.
Štartali smo ob 9:00 uri v letnem gledališču Limberk v Grižah. Prvi vrh je bil Bukovica (584m) kjer smo opravili približno 300 višinskih metrov. Sledil je spust in okrepčevalnica ter dolg in strm vzpon na Gozdnik (1090m) na katerem je bila za nami že skoraj polovica vseh višinskih metrov. Z Gozdnika je sledil dolg spust čez Suhi hrib na Kal (958m), kjer je bila druga okrepčevalnica. Spust s Kala je bil nezahteven in kratek. Sledil je hiter vzpon na zasneženo in tudi blatno Mrzlico (1122m). Na najvišjem vrhu trase so za nas navijali prostovoljci tekme ter nas usmerjali naprej proti severnemu pobočju Mrzlice kjer je sledil spust, tretja okrepčevalnica in nato vzpon na predzadnji zelo zahteven vrh- Kamnik (861m). Pri strmem vzponu na Kamnik je že bilo moč opaziti utrujenost tekačev. Nato je sledil še vzpon na zadnji vrh Hom (607m) kjer je bila zadnja okrepčevalnica in pa spust v Griže ter nato še zadnje finiširanje v cilj, ki je bil v čudovitem letnem gledališču Limberk.
Tako se je tekma zaključila z opravljenimi 26 kilometri in 2080m višinske razlike.
6.5. smo se udeležili UTVV tekme in sicer razdalje 30km z približno 1600m višinske razlike. Ker je bila proga letos nova smo si pred tekmo zadali časovne cilje, ki pa so se med samo tekmo precej spremenili, ker je bila celotna trasa veliko presenečenje.
Profil proge je bil tehnično precej zahteven z enim daljšim vzponom ter dvema krajšima. Vročina je bila za to časovno obdobje neznosna, ampak to je čar Vipavske doline in njene okolice. Razgledi so bili čudoviti in so nas spremljali ves čas.
Na začetku je sledil vzpon na Podrto goro kjer je bila prva okrepčevalnica, nato je sledilo grebensko prečenje proti Otlici, kjer nas je čakala zelo dobrodošla druga okrepčevalnica. Sledil je krajši spust proti Predmeji in pa nato daljši (res daljši 🙂 ) vzpon na Čaven, ki je bil tudi najvišja točka 30kilometrske trase. Iz Čavna smo se postopoma spuščali proti Mali gori kjer je bila še zadnja okrepčevalnica in njihova domačnost nam je dala dodatno energijo za zadnji 8 kilometrski spust. V zadnjih kilometrih tekme smo res začutili vročino Vipavske doline in odštevali minute do cilja. Na našo srečo smo vmes naleteli na manjši potok kjer smo se osvežili in nadaljevali naprej z mislijo ”hitreje kot stopiš hitreje boš na cilju”. Zadnja dva kilometra pa sta minila res hitro in kmalu so naše noge dosegle asfalt kar je bil pa tudi že znak da smo skoraj na cilju. Zelo dobrodošla sta bila voda in pivo, za nekatere tudi hrana in pa najboljši občutek na koncu tekme je, ko sezuješ tekaške copate.
Trasa je bila dobro označena in okrepčevalnice res lepo založene, pa tudi prostovoljci na okrepčevalnicah so nas s svojo dobro voljo motivirali in nam dajali energijo za naprej.
Tekme so kljub temu, da je vzdušje fenomenalno in, da smo tekači deležni izjemne podpore s strani navijačev ob progi, precej stresne za telo. Vedno se nekaj novega naučimo predvsem pa z vsakim preskokom ciljne črte vedno znova dokažemo, da je poleg kondicije in moči zelo pomembna tudi naša psihična pripravljenost in stabilnost.