Letos spomladi sva se z Iztokom podala na Martinovo pot. Razgledno krožno pot, ki vodi po gričevnatem obrobju Paškega kota mimo naravnih lepot in zanimivosti občine Šmartno ob Paki. Najino pot sva začela na parkirišču ob železniški progi na Rečici ob Paki, ki je izhodišče za Goro Oljka, katera je bila tudi najvišja točka na trasi.
Po nekaj ravninskih kilometrih na asfaltu sva zavila v gozd, ki naju je pripeljal do ceste, ki je vodila mimo Slatine čez Gorenjski klanec počasi proti Skornem. Ves čas sta se malo izmenjevali asfaltna in pa makedamska cesta. V lepem vremenu, je pot priporočljivo odteči v cestnih copatih.
Iztok je mogoče preveč pil, zato so bili postanki obvezni 🙂
Ves čas na poti se nama je odpiral prelep pogled na Kamniško – Savinjske alpe, Smrekovec, Dobrovlje ter Zasavsko hribovje.
S Skornega sva se spustila v Penk in se od tam počasi odpravila paškim klančkom in dolinam naproti. Po še nekaj kilometrih na cesti sva končno zavila v gozd, kjer sva se seveda počutila zelo domače.
Ko človek teče že nekaj ur, ne more odložiti neodložljivega, zato je bila gozdna toaleta na pravem mestu.
Počasi sva postajala malo utrujena in misel nama je pogosta začela odhajati na Goro Oljko. To je bil najin najvišji ter hkrati zadnji vzpon. Na vrhu pa ovbezna nagrada za trdo delo. Eden in edini najboljši štrudelj 🙂
V dveh urah in tričetrt pogovornega tempa sva obrnila dobrih 23 kilometrov in 1200 višinskih metrov. Vso pot sva se zelo zabavala in kovala načrte za bližajočo se sezono.
