Vsak posamezik ima svoje razloge za tek, različne stvari zaradi katerih je motiviran.
O tej temi je težko pisati na splošno, lahko pa povem, kje jaz črpam energijo ter motivacijo za trening, oziroma kaj me žene naprej tudi takrat, ko bi najraje obležal v postelji in pogledal kakšno serijo ali šel na pijačo s prijatelji.
Velik plus je, da si zastavimo cilje, ki jih hočemo izpolniti pa naj bo to izboljšanje časa na 5km, 10 km, tekma v prihodnosti za katero imamo nek pričakovan rezultat.
Z zastavljenimi cilji stremimo k napredku ter razvijanju, poleg tega pa nas cilj motivira za trening.
Osebno cilje zastavljam dvakrat letno. Po končani sezoni oktobra si vzamem mesec počitka od teka, da se telo dobro regenerira, nato pa začnem kovati cilje za spomladanski del sezone, ki ponavadi sestoji iz dveh velikih tekem in parih manjših (pripravljalnih). S treningi začnem decembra. Pozimi delam krajše ter manj intenzivne treninge z obveznim ogrevanjem, saj je hladno in je tveganje za poškodbe še večje. Glede na to, da se tekme pričnejo nekje konec marca je od decembra dovolj časa, da se lahko pripravim. Nekje na sredini januarja pričnem povečevati razdalje treningov ne pa tudi intenzitete. Ko se začnejo približevati tekme se temu primerno zmanjšuje kilometrina, ter povečuje intenzivnost ( tempo raste). V zadnjih tednih pred začetkom sezone me večkrat zanese na atletsko stezo, kjer odtečem intervale, ali pa na kakšen manjši klanec kjer naredim dober trening za štiriglave mišice.
Prvi del sezone se konča nekje konec maja, takrat si prosto od teningov vzamem kakšen teden, v tem tednu tudi planiram jesenski del sezone, za katerega je plan isti kot spomladi.
Seveda se tudi meni pogosto dogaja, da nekako ne najdem motivacije za trening, sploh pozimi, ker je hitro tema. Kadar je najtežje se spomnim na občutke med samimi tekmami, ko je atmosfera vrhunska, prihod v cilj pa vedno čustven, ker veš, da si dosegel neko osebno zmago. Spomnim se, da tečem zato, ker si lahko med treningom zbistrim misli, se nadiham svežega zraka, zbežim stran od vsakdanjega sveta. Umaknem se v samoto kjer še tako uživam, poslušam žvrgolenje ptic, ter lastno hiperventiliranje :).
Pridejo dnevi ko pa pač ne gre, motivacije ni in nočem obut copat. Takrat poslušam svoje telo in pač ne grem. Prav je tako. Glede na to, da se s tekom ukvarjam na amaterski ravni, lahko tudi kakšen dan počivam. Zaradi desetih ali petnajstih kilometrov manj ne bom nič slabše oddtekel na tekmi.
